Pogosto lahko slišimo, kako problematični so danes šolarji ali pa kako učitelji v šolah od učencev zahtevajo preveč. Pogosto je težko vedeti, kaj bolj drži – ali so torej danes šolarji zares bolj težavni in jih je težje učiti, ali pa so nemara pričakovanja učiteljev do učencev postala prevelika. V vsakem primeru je odnos učitelj – šolar gotovo bistvenega pomena pri vzgoji in oblikovanju celostne osebnosti. Zelo pomembno je, da so v ta odnos vključeni tudi starši, saj je interakcija med vsemi tremi pomembna, da lahko otrok zares v polnosti razvije svoje sposobnosti in talente. Če se kot starši srečamo s situacijo, ko nam naš otrok sporoča, da učitelj od njega zahteva preveč, učitelj pa meni, da otrok ne dosega zahtevanih kriterijev znanja, je pomembno vedeti, kako se nanjo odzvati. Če kot starši ravnamo ustrezno, lahko na ta način pripomoremo, k uspešni razrešitvi konflikta.
Ne le šolar, tudi starši naj spoštujejo učitelja!
Ko starši otroka vključimo v sistem izobraževanja, moramo verjeti in zaupati, da smo svoje otroke predali v skrb, vzgojo in izobraževanje nekomu, ki je za to strokovno usposobljen. V tem smislu ni primerno, da starši pred otrokom dvomimo o sposobnosti njegovega učitelja ali učitelja celo odkrito zaničujemo, razvrednotimo njegovo usposobljenost ali ga celo žalimo. Tudi če se z načinom dela nekega učitelja ne strinjamo, tega nikoli ne pokažimo pred otrokom. Na starših je, da otrokove učitelje spoštujejo, saj s tem spoštovanja učijo tudi svoje otroke. Le na ta način, bo šolar učitelja v šoli doživljal kot avtoriteto in ga bo cenil. V kolikor starši učiteljevih metod ne priznavajo za ustrezne, je najbolje, da se z učiteljem brez vednosti otroka o tem pogovorijo in skušajo stvari razrešiti brez vpletanja šolarja. Svoje mnenje o učitelju zadržimo zase in ga ne delimo z otrokom.
Učitelj zahteva preveč ali šolar premalo zna?
Učni neuspeh otroka prizadene vsakega starša. Pri nekaterih starših to izzove celo agresivne in napadalne odzive do učiteljev, saj so prepričani, da za šolarjev neuspeh ni kriv šolar sam, ampak učitelji. Takšna reakcija ni dobra ne za otroka, ne za starša, ne za učitelja. Pri slabi oceni je najprej potrebno odkrito priznati, koliko smo za to odgovorni starši sami in koliko je odgovornost na strani otroka. Če bomo otroku dali vedeti, da za enico ni kriv sam, ampak nek nesposoben učitelj, potem s tem otroku sporočamo, da v življenju ni potrebno sprejemati odgovornosti in da so za napake povečini krivi drugi. Če pa slabo oceno starši sprejmemo v stilu: »V redu, dobil si enico, to pa ni preveč dobro, kajne? Kaj boš storil glede tega?«, s tem otroku pokažemo, da je za šolo odgovoren sam in da mu zaupamo, da je samostojno sposoben rešiti nastalo situacijo. Seveda to ne pomeni, da mu starši ne nudimo potrebne opore, nikakor pa šolski neuspeh ne smemo vzeti nase in se namesto šolarja učiti, delati plakate, itd. Pogosto se starši za šolsko delo otroka tudi ne zanimajo zadosti in se v odnos učitelj-šolar-starši vključijo šele ob slabi oceni. Najbolje je zato, da starši otrokovo šolsko redno delo spremljajo, šolarja usmerjajo in mu nudijo podporo, a ne delajo namesto njega.
Učitelj zares zahteva preveč!
Če kot starši sodelujemo pri šolskem delu svojih otrok in redno spremljamo napredek, potem je varno trditi, da bomo hitro opazili, če bodo določene naloge in zahteve za našega šolarja prevelike. V kolikor kot starši naredimo vse, kar je v naši moči, da otroka spremljamo, usmerjamo in podpiramo, na drugi strani pa smo prepričani, da je v učenje vso svojo energijo vložil tudi otrok – šolar, rezultati pa so še vedno slabi, potem je najbolje, da se z učiteljem pogovorimo. Učitelja seznanimo z nastalo situacijo in ga povprašamo za nasvet, kaj bi še lahko storili, da do šolskega neuspeha prihodnjič ne bi prišlo. Razumen pogovor dveh vzajemno spoštujočih se odraslih lahko dela čudeže, povsem drugačen učinek pa bomo dosegli, če se bomo na učitelje znašali in jih krivili za vse težave šolarjev. S spoštljivim odnosom in prijaznim pristopom bomo v večini primerov nastale konflikte gotovo uspešno rešili.