Vaš otrok je čez noč, najbrž povsem neopazno, zrastel v najstnika. Sprememba je drastična in le malokateri starš lahko iskreno reče, da z najstnikom ni nobenega problema. Starše ta preobrazba običajno preseneti in ulovi nepripravljene. Kar naenkrat se namreč zavemo, da naši otroci niso več majhni, ampak postajajo vse bolj samostojne osebe. Večina staršev ve povedati tudi, da so odnosi z najstniki običajno naporni in težki, polni pregovarjanja in uporništva. Vse to sodi k normalnemu razvoju najstnika in ni nič neobičajnega, do problema pa običajno pride, ko se z najstnikom ne znamo in ne zmoremo več pogovoriti. Kaj torej storiti, ko nas najstnik ne posluša in upošteva več? Kakšne metode in vzgojne prijeme uporabiti, da bo bivanje z najstnikom prijetno?
Ključna je komunikacija
»Kako komunicirati z najstnikom« bi morala biti ena izmed tistih tem, o katerih bi vsi starši odraščajočih najstnikov veliko in pogosto govorili. Najstniki se sami sebi pogosto zdijo najpametnejši na svetu, kar zna marsikaterega starša ujeziti. Toda, v takih situacijah je pomembno ohraniti mirno kri in aktivno prisluhniti svojemu najstniku. Nasvet ali pripombo je zato v takem primeru bolje zadržati zase, tudi če jo imamo starši povsem na konici jezika. Če najstnikom vselej govorimo, kaj je najbolje zanje in kako naj ravnajo, obstaja velika verjetnost, da bodo ravnali ravno nasprotno, s starši pa bodo tekom odraščanja počasi izgubljali stik. Tudi kasneje v življenju se zaradi tega na starše ne bodo obračali po nasvete.
Pustite jim narediti napako
Vsi ljudje se najbolje učimo iz izkušenj. Tudi najstniki. Kadar se da, je otrokom torej smiselno pustiti, da se učijo iz lastnih napak. Na ta način jih ne prikrajšamo za pomembne življenjske izkušnje. Recimo, da imate najstnika, ki zvečer ne želi iti spat ob dogovorjeni uri, ampak namesto tega sedi za svojim računalnikom in igra igrice. Kako postopati? Je boljša prepoved ali puščanje napake? V večini primerov se bo najbolje obneslo, da najstniku pustite, da gre nekaj dni zapored spat kasneje, kot ste bili dogovorjeni in mu za to ne težite. Večina najstnikov bo po nekaj neprespanih nočeh hitro ugotovila, da se jim večerne ure bedenja poznajo v utrujenosti čez dan – pomanjkanje energije jih bo najverjetneje kmalu začelo motiti, zato bodo sami spoznali, da se je dogovorjene ure za spanje pametno držati.
Podobno je tudi s pospravljanjem perila, sobe in drugih najstnikovih stvari. Ni dobro, da za najstnikom pospravljajo starši, saj bomo na ta način vzgojili odraslega najstnika, ki bo vse življenje od ljudi okoli sebe pričakoval, da mu strežejo. Če najstnik ne želi pospravljati za sabo, mu njegove predmete, obleke in druge stvari enostavno začnite nositi v en kot njegove sobe. Najstnik bo najbrž hitro ugotovil, da mu zmanjkuje čistih nogavic, majic ali pa v neredu ne bo našel pomembne stvari. Svojemu najstniku povejte, da obleke v kotu sobe niso oprane, ker niso bile v košu za perilo, kamor sodi umazano perilo – brez kreganja in pritoževanja mu s tem daste jasno vedeti, da bo za svoje stvari moral začeti skrbeti sam – ali pa jih ne bo imel.
Postavite jasna pravila
Najstništvo je v marsičem uporništvo, na starših pa je, da ustvarimo družinsko okolje, v katerem se bo dalo sobivati. Pri najstnikih nas z lahkoto zmoti marsikaj, toda pomembno je, da se starši ukvarjajo zgolj s tistimi zadevami, ki so pomembne in vplivajo na kvaliteto odnosa z otrokom. Pogosta težava, s katero se soočajo starši je, da se njihovi najstniki preveč časa ukvarjajo s svojimi pametnimi telefoni, računalniki, tablicami. Precej običajen problem je tudi ta, da se najstniki kljub dogovorjeni uri, kdaj priti zvečer domov, tega ne držijo. Kako torej ravnati, ko nas najstnik ne posluša?
Cilj vzgoje ni ubogljiv najstnik, ampak oblikovana osebnost, z razvito vestjo, po kateri se bo lahko ravnal v življenju.
Pri doseganju rešitev pomaga, če starši v enakovredni in spoštljivi komunikaciji s svojim najstnikom vzpostavimo (in zapišemo) osnovna pravila, ki veljajo v našem gospodinjstvu (npr. umazano perilo sodi v koš za perilo, vsak dan v tednu pospravlja posodo drug družinski član, pri nas ne preklinjamo, po deveti uri zvečer ne uporabljamo računalnika ipd.). Čeprav se vam bo takšen seznam sprva morda zdel brez pravega smisla in se vam bo zdelo, da ga najstnik ne jemlje pretirano resno, pa je zanj v resnici pomembno, da točno ve, kakšna so pravila igre v njegovi družini. Seveda moramo poleg pravil določiti tudi posledice, v kolikor se kdo izmed družinskih članov pravil ne drži. Vsa pravila veljajo za vse člane in niso namenjena sankcioniranju samo otrok, temveč so napisana zato, da bo v hiši prijetno živeti. Najstnik bo pravila dosledneje upošteval, če bo sam aktivno sodeloval pri njihovem oblikovanju (npr. spodbudite ga, da sam predlaga kazen ob neupoštevanju določenega pravila, ipd.).
Doslednost – nočna mora staršev
Da vas bo najstnik jemal resno, je ključna doslednost. To je verjetno ena izmed najtežjih vzgojnih nalog staršev. Kot starši moramo biti svojim otrokom zgled in skušati vselej ravnati enako. Če boste najstniku za isti prestopek enkrat pogledali skozi prste, ker imate ravno na obisku goste, drugič pa ga boste za isto stvar kaznovali, bo najstnik zmeden in prepričani ste lahko, da se bodo podobni prestopki ponavljali. Vzemite si čas in vselej ravnajte dosledno, ne glede na vse – kolikor boste vlagali v odnos, toliko si lahko od odnosa tudi obetate. Če torej najstnik domov pride pozneje, kot ste bili dogovorjeni, vi pa imate doma goste, te zamude nikar ne spreglejte. Najbolje je, da gostom razložite situacijo in jih prosite, če lahko druženje prestavite na drug večer, z najstnikom pa takoj po dogodku sedite za mizo in se pogovorite, zakaj je zamujal. Če še nima ure, mu jo kupite in mu s tem onemogočite izgovor, da ni vedel, koliko je že ura. Ne glede na razloge za njegovo zamudo, mu pojasnite, da zamuda ni sprejemljiva, saj vas zaradi tega močno skrbi in da želite, da v prihodnje upošteva dogovorjeno uro. Povejte mu tudi, da bo sčasoma lahko ostajal na zabavah dlje časa, a le, če se bo odslej vselej držal dogovora.
Bodite razumni!
Čeprav je včasih težko sprejeti, pa je dejstvo: vaši najstniki bodo čez nekaj let odrasli v samostojne osebe in velika verjetnost je, da se z njihovimi odločitvami kot starši ne boste vselej strinjali. Pri soočanju z neposlušnostjo, trmo, odgovarjanjem in kršenjem pravil moramo zato imeti pred očmi vselej najstnika kot osebo, ki potrebuje in si zasluži določeno svobodo. Pogosto zmotno mislimo, da se najstniki upirajo staršem, v resnici pa se upirajo njihovim vzgojnim metodam, ki pogosto niso primerne in dobre. Za zdrav in dober odnos z najstnikom se morajo biti pripravljeni spreminjati tudi starši. Veliko staršev se mora zato naučiti poslušati in odpirati vrata pogovora. Namesto ukazovanja, pripomb, svetovanja in »želeti imeti prav za vsako ceno« je zato pomembno, da se starši tudi v situacijah, ko se z najstnikom ne strinjamo, na njegove besede odzivamo z: »zanima me tvoje mnenje o tem, prosim nadaljuj«, »dobro, poslušam te«, »pripoveduj mi kaj o tem«, »o tem se lahko pogovarjava«, itd. Na ta način bomo o najstniku, njegovem svetu in težavah zvedeli več kot, če bomo vanj vrtali z neposrednimi vprašanji. Pogosto, ko se starši pritožujejo, da jih njihovi otroci ne poslušajo in upoštevajo, je namreč v resnici ravno obratno – starši ne poslušajo, kaj jim imajo za povedati njihovi otroci. To pa ne pomeni, da starši posvojimo otrokov problem (npr. slabo oceno v šoli) – problem mora še vedno rešiti otrok sam, namesto njega se ne morejo naučiti starši, toda z aktivnim poslušanjem damo otroku vedeti, da ga sprejemamo in se na nas lahko obrne, ko bo v težavah. A težave mora reševati sam – s tem najstniku pokažemo, da zaupamo v njegove sposobnosti reševanja problemov.