Razvoj dojenčka poteka po posameznih etapah. Od rojstva do enega leta tako lahko ločimo tri ključne razvojne stopnje.

Novorojenček

Novorojenčki večina časa prespijo. Svoje okolice še ne zaznavajo celovito, prepoznavajo pa materin glas in vonj, ki jih pomirja. Odzivajo se predvsem na zadovoljevanje njihovih primarnih bioloških potreb. Za starše je v tem obdobju najpomembneje, da poskrbijo za te osnovne potrebe in tako dosegajo biološko ravnovesje. Osnovne informacije novorojenčki zbirajo na podlagi telesnega dotika. Izjemnega pomena je v tem smislu dojenje, s katerim novorojenčki še zdaleč ne zadovoljujejo zgolj svoje potrebe po hrani, temveč gre za zadovoljevanje njihovih celovitih čustvenih potreb – pri tem prvinskem stiku z materjo se obnavlja prvotna čustvena vez, katere je bil novorojenček vajen v maternici. Novorojenčki potrebujejo materino in očetovo naročje. Svojo potrebo po dotiku novorojenčki pogosto sporočajo z jokom. Novorojenčke zato ni primerno puščati v joku, tudi če smo sicer zadovoljili vse njihove fizične potrebe (po hrani, suhi plenički ipd.), saj na tak način ne bodo razvili zaupljivega in varnega odnosa s svojimi starši. Ravno tak odnos je temelj za zdrav nadaljnji osebnostni razvoj.

Dojenček med 2. in 6. mesecem

Prvo znamenje, da je dojenček začel reagirati na svojo okolico in na mamo, je najpogosteje prvi nasmešek. Vstopanje v simbiozo z materjo poteka najintenzivneje ravno v času med drugim mesecem in pol letom starosti. Gre za trajno čustveno vez, najprej med materjo in dojenčkom, drugotno pa tudi z ostalimi osebami, ki sodelujejo pri otrokovi negi in vzgoji. Otrok se v tem obdobju še ne počuti ločenega od matere in sebe obravnava kot del nje. Dojenček je v tem obdobju od matere povsem odvisen, zato je zanj ta vez brezpogojna. V tem obdobju še ne loči na objekt in subjekt, na jaz in ne-jaz. Daljša ločenost od matere lahko pri dojenčku sproža tesnobo. Mati lahko otroku v tem času da največ, če mu daje konstantnost, konsistentnost in čustveno stabilnost. Tesnoba pri dojenčku se pri odrasli osebi lahko spremeni v psihosomatske bolezni, napade panike, shizoidno osebnostno strukturo, avtizem, ipd. Ko otrok dopolni šest mesecev, se navadno vzpostavi prvi objektni odnos, toda le posredno preko matere in delov njenega telesa. To že kaže na začetke separacije in individualizacije, katero sestavljajo pod-faze: diferenciacija, prakticiranje, približevanje, pridobivanje avtonomije in dokončna separacija in individuacija (psihološko rojstvo).

Dojenček med 7. in 12. mesecem

V tem obdobju se dojenček začne razločevati tudi od drugih oseb, zato podarja nasmeške tudi drugim osebam, ki se mu približajo. Znak, da otrok mater loči od ostalih oseb, je pojav strahu pred tujci nekje okoli osmega meseca starosti. Otrok v tem času tudi napreduje pri kontroliranju svojih impulzov, kar nekateri strokovnjaki razumejo kot delovanje po principu misel pred dejanjem. Ločevanje od matere lahko še vedno poteka preko separacijske tesnobe. Če te odsotnosti niso dolgotrajne, to ne vpliva na otrokov siceršnji psihični razvoj. Ker se v tem obdobju že začenjajo nekatere prepovedi, otrok mater prvič začuti kot ambivalentno osebo – enkrat je mati vir zadovoljstva, spet drugič je lahko vir frustracij. Če takšna nihanja niso premočna in prepogosta, se to v razvoju otroka ne odslikava, če pa je te pretirane ljubezni na eni strani in odrivanja od sebe na drugi strani preveč, lahko to pri odrasli osebi vodi v oblikovanje globoko odvisne osebnosti.